Basic information
Published on:
19. November 2012
Description

NOVICE: Objavi v revijah založniške hiše Nature, pri katerih sta sodelovala sodelavca BIJH.

 

1.      O vplivih klimatskih sprememb na rastline (avtor dr. Urban Šilc)

REVIJA: Nature Climate Change. Avgust 2012, vol. 2: 619-622 (http://www.nature.com/nclimate/journal/v2/n8/full/nclimate1514.html)

NASLOV: Extinction debt of high-mountain plants under twenty-first-century climate change

AVTORJI: S. Dullinger, A. Gattringer, W. Thuiller, D. Moser, N. E. Zimmermann, A. Guisan, W. Willner, C. Plutzar, M. Leitner, T. Mang, M. Caccianiga, T. Dirnböck, S. Ertl,  A. Fischer, J. Lenoir, J.-C. Svenning, A. Psomas, D. R. Schmatz, U. Šilc, P. Vittoz, K. Hülber

OPIS:

Pospešene klimatske spremembe lahko sprožijo zakasnjeno zmanjšanje populacij gorskih rastlin v Evropi. Model, narejen v evropskih Alpah, predvideva, da bo zmanjšanje populacij gorskih rastlin zaradi globalnega segrevanja v naslednjih desetletjih verjetno manjše, kot kažejo napovedi za daljši čas.

Rastlinske vrste se pričakovano odzovejo na segrevanje klime s spremembami svojih arealov (območij razširjenosti) in selitvijo proti poloma oziroma višjim nadmorskim višinam. Dosedanji poskusi napovedi sprememb območij razširjenosti rastlinskih vrst temeljijo na številnih poenostavitvah in rezultati vodijo do negotovih napovedi izgube gorskih rastlinskih vrst.

V raziskavi, ki je bila objavljena v reviji Nature Climate Change, je skupina evropskih ekologov (med njimi tudi dr. Urban Šilc z Biološkega inštituta ZRC SAZU) uporabila nov modelni pristop, ki te pomanjkljivosti zmanjšuje. V modelu so uporabili tudi različne načine razširjanja semen s pomočjo vetra ali živali ki jih do sedaj pri tradicionalnih modelih niso upoštevali.

Z modelom so simulirali selitve 150 gorskih rastlinskih vrst in spreminjanje njihove trenutne razširjenosti v Alpah kot odgovor na trende klimatskih sprememb v 21. stoletju. Rezultati so pokazali, da se bo trenutno območje razširjenosti alpinske gorske flore zmanjšalo v povprečju za 44 – 50%, kar je relativno zmerna napoved v primerjavi z napovedmi, ki jih dobimo s tradicionalnimi tehnikami modelov.

Novi pristop pa kljub temu nakazuje, da bodo predvidene hitre klimatske spremembe v tem stoletju prehitele spremembe v razširjenosti rastlinskih vrst. Številne rastlinske populacije bodo v prihodnosti uspevale v lokalnih klimatskih razmerah, ki so že zdaj neugodne za njihovo dolgoročno preživetje; njihovo izumrtje zavlačujeta le dolgoživost in nespolno razmnoževanje.

Rezultati svarijo pred preoptimističnimi zaključki zaradi napovedanih zmernih izgub rastlinskiih populacij v Alpah, saj se bodo prave posledice klimatskega segrevanja na razširjenost rastlin pokazale z zamudo nekaj desetletij ali celo stoletij.

Še posebej so na klimatske vplive občutljivi endemiti evropskih Alp, to so vrste, ki ne uspevajo nikjer drugje. Večina teh vrst bo izgubila več kot 80% svojega trenutnega območja razširjenosti. Te vrste imajo majhno sposobnost razširjanja in običajno uspevajo v nižjih gorovjih, ki se zaradi segrevanja spremenijo v klimatsko past. To je še posebej zaskrbljujoče, saj endemiti predstavljajo naravno dediščino določene regije in je njihova izguba nenadomestljiva.

 

2.      O paralelni evoluciji biomateriala in arhitekture mrež pajkov (avtor dr. Matjaž Kuntner)

REVIJA: Scientific Reports. November 2012, vol. 2: članek 833 (http://www.nature.com/srep/2012/121112/srep00833/full/srep00833.html)

NASLOV: Biomaterial evolution parallels behavioral innovation in the origin of orb-like spider webs

AVTORJI: T. A. Blackledge, M. Kuntner, M. Marhabaie, T. C. Leeper, I. Agnarsson

OPIS:

Evolucija fenotipskih lastnosti lahko deluje usklajeno, pri čemer dve ali več lastnosti korelirata. Vendar pa lahko selekcija deluje le na obstoječo variabilnost, torej je razvoj določenih lastnosti lahko tudi omejen. Avtorji pokažejo, da je malo poznan pajek iz rodu Fecenia razvil kolesasto arhitekturo mreže neodvisno od večine bolj poznanih pajkov s takšnimi mrežami (med prave mrežarje uvrščamo npr. križevce). Paralelno z arhitekturo se je razvila tudi svila, ki kaže večjo trdnost od bližnjih sorodnikov Fecenij, vendar se te fizikalne lastnosti ne morejo povsem primerjati s svilo pravih pajkov s kolesastimi mrežami. Da so prave kolesaste mreže mnogo bolj elastične od drugih, je odgovoren nastanek beljakovine MaSp2 pri predniku pravih mrežarjev. Ker te beljakovine pri Feceniji ni, je bila evolucija raztegljivosti mreže, in s tem njene skupne trdnosti, omejena. Odsotnost variacije torej preprečuje popolno funkcionalno konvergenco.