Vloga vedenjskih mehanizmov za invazivnost vrst

Vedenje je domnevno plastično. Tako posamezniki lahko vedenje v kar največjem možnem obsegu prilagodijo pogojem v okolju. Pa vendar živali pogosto izkazujejo omejeno vedenjsko plastičnost, ki jih zaznamo kot konsistentne razlike v vedenjskem odzivu posameznikov. Stalne razlike v vedenjskem odzivu med osebki iste vrste imenujemo razlike v osebnosti. Osebnosti so deloma dedne in pomembne za fitnes posameznikov.

Omejena vedenjska plastičnost lahko odloča o preživetju v spreminjajočem se okolju (klimatske spremembe, urbanizacija). Vrste z višjo fenotipsko plastičnostjo so domnevno bolj tolerantne na okoljska nihanja kot tiste manj plastične in zato dominirajo v okoljih kjer okoljski dejavniki nihajo. Številne vrste v urbanem okolju ne preživijo, nekatere pa ga aktivno naseljujejo. Te vrste imenujemo invazivne vrste.

Četudi so bile številne raziskave posvečene lastnostim, ki omogočajo invazivnost vrst, so le maloštevilne študije raziskovale vlogo vedenja. Kakorkoli, začetni odziv vsake živali je vedno najprej vedenjski. Invazivne vrste so večinoma drzne in se vedejo agresivno do drugih vrst, zato so kompetitivno dominantne. Dobro se razširjajo, aktivno izrabljajo vire hrane in imajo visok reproduktivni potencial. Če sta agresivnost in drznost prednostni lastnosti v stikih z drugimi vrstami, pa imata svojo ceno pri znotrajvrstnih odnosih, zlasti pri velikih populacijskih gostotah.

Številne novejše študije so skušale raziskati, kako razlike v vedenju vplivajo na dinamiko naseljevanja. Domnevno se vrste dobro odzovejo na okoljske spremembe, če so vedenjsko plastične, če imajo osebki iste vrste raznovrstne osebnosti in če ima večina populacije razmeram-najustreznejšo osebnost, tako, da se bo vsaj del populacije lahko ustrezno odzval na okoljsko motnjo.

Okoljski dejavniki vplivajo na razvoj osebnosti posameznika. Prehrana in prisotnost plenilcev na primer vplivajo na poznejše vedenje posameznikov. Tako vrste kot posamezniki se razlikujejo v obsegu razvojne plastičnosti, torej v kakšni meri je izraženo vedenje posledica okoljskih pogojev, ki jih je bil ta že izkusil. Razvojna plastičnost invazivk je neraziskana, a vendar obeta poglobljeno razumevanje naselitvenih lastnosti.

Predlagam raziskavo pajkov mrežarjev, ki bo združevala študijo osebnosti, razvojne plastičnosti in invazivnosti. Nameravam primerjati invazivne in neinvazivne vrste pajkov in sicer kakšne so razlike v njihovih povprečnih osebnostih in variabilnosti le-teh; kakšne so razlike v vedenjski plastičnosti posameznikov in kakšne so razlike v dedovanju osebnosti. Poleg tega nameravam raziskati, kako te lastnosti vplivajo na fitnes v velikih populacijskih gostotah. Končno nameravam raziskati, kako so nekateri elementi biologije vrste (npr. rast) odvisni od razpoložljivosti hrane in kako je agresivnost odraslih odvisna od povečane populacijske gostote v mladosti.

Zygiella x-notata je vrsta, ki se uspešno širi po urbanih območjih Holarkitke. Pripadniki vrste se zbirajo na zgradbah nenaključno velikih gostotah. V območjih, ki jih naseljuje Z. x-notata, se pojavljajo tudi druge vrste mrežarjev, npr. Nuctenea umbratica, ki so omejene le na manjša območja, kjer nastopajo v majhnih gostotah. Četudi je Z. x-notata ekološko pomembna, so biološke osnove njenega uspeha nezadostno pojasnjene. V projektu bom testiral naslednje hipoteze. 1. Odrasli osebki invazivke so vedenjsko bolj plastični, izkazujejo več vedenjskih profilov in njihove vedenjske lastnosti se dedujejo v manjšem obsegu kot pri odraslih neinvazivne vrste. 2. Odrasli osebki invazivne vrste v skupinah so le malo agresivni in imajo visok fitnes. 3. Posamezniki invazivnih vrst so razvojno plastični, na razvojno plastičnost vpliva količina razpoložljive hrane, ki jo pridobijo v velikih populacijskih gostotah.

Moj projekt bo združeval biologijo invazivnih vrst, živalskih osebnosti in razvojne plastičnosti. Pričakujem, da bo pomembno prispeval v razumevanje lastnosti, ki so ključne za naseljevanje urbanega okolja.